Feb 16

O, les femmes slovenes, podpreti je treba vašo pogumno borbo za uresničitev tisočletnih sanj in upanj zasužnjenih žena; sanj, da bi vas dečki, fantje, moški in tudi starci in sploh vsa ta prekleta maskulinistična zalega, enkrat že nehali šlatati za vaše nadvse vznemirljive ritke! Tisočletnih upanj, da bi vsaka slovenska mati, žena in dekle končno postala nosilka svete pravice in sladke dolžnosti, da sme dosmrtno šlatati in ščipati riti vseh mož in fantov, ki ji prekrižajo pot in so ji pač všeč. Naj bo zapisano v ustavo!

Vsaka slovenska mati, žena ali dekle imej na slovenskih cestah in ulicah pravico žvižgati za fanti in možmi, če so ti le dovolj všečni in postavni in sploh taki, kot se jih prikazuje v dopoldanskih nadaljevankah na teveju (v tistih prekletih antifeminističnih serijah, kjer so ženske prikazane kot razvajene kokoške, ki jim moški, naj bodo prekleti, dvorijo, podarjajo rože in občasno šlatajo za rit ali joške, če veste, kaj mislim)! Naj bo zapisano tudi: šefice smejo po mili volji spolno nadlegovati in božati po kateremkoli telesnem delu vse svoje podrejene delavce kateregakoli spola, da so le polnoletni!

Slovenske matere, oj, vam pa je treba položiti na trpeča neenakopravna srca sledeče: ne skuhajte več nobene preklete kave svojim odraslim sinovom, kadar ti splezajo na podstrešje in kujavo kanijo napisati kakšne zahojene Podobe iz sanj! Nikarte, matere naše mile; razumite, da je bilo že zadosti škode narejene narodovemu značaju in literarni zgodovini njegovi! In kadar ste, nedajbog, samohranilke, vas je potrebno vljudno opomniti in prositi: ne poljubljajte svojih sinčkov na usteca in ne objavljajte potem tozadevnih selfijev še na Instagramu, raje si za omenjeno dejavnost takojci najdite nadomestnega fantkovega očka! Dokler je še kje kakšen, ki ni čisto cagav od posledic neenakopravnosti spolov.

Slovenska žena in mati! Dovoli si biti pogumna, odpiraj vrata svojemu spremljevalcu, ne boj se mu pridržati plašča, kadar odhajata iz lokala, drzni si pred tem plačati še stroške romantične večerje, nato pa tudi taksi! Nikar ne odlašaj, o žena, o mati slovenska: kadar le imaš priložnost, surovo seksualno izkoristi dopadljivega znanca, fanta ali moža v kakšnem obskurnem hotelu!

Dovolj je bilo maskulinizma. Naprej, zastave Slave!

  • Share/Bookmark
Feb 13

Molk je poslednja stopnja besede

»Človek izgubljeni,« je puščavnik Deogracij, ki je kdaj tudi sam morda že odškrnil vratca velikim dvomom in trpljenju, odkimaval s sivolaso glavo, »o tistem, kar bi se mi v kakšnem parku prikazalo v podobi orla, bi tudi jaz verjetno najraje molčal. Vendar si noben pravi pripadnik puščavstva in vesoljne Črede ne dovoli molka, četudi za ceno lastnega življenja, kadar je potrebno pričati o Njegovi prisotnosti in o Njem samem, ki se je razodel že Judom v puščavi! Vprašal pa bi vas, kakšna pa je bila tista vaša gradualna peripatetična kontemplacija? Če se vam že zdi, da vas je korakanje nekako pripeljalo v bližino tistega, ki ga jaz imenujem tako, kot ga je treba imenovati, torej Gospodar, zakaj niste občutili Njegove resnične bližine, zakaj vas ni objela silna radost nad Prisotnostjo; in zakaj bi vam Gospodar zastavljal nekakšna vprašanja, ki bi vas begala?! On je vendar gospodar življenja in smrti in tistega, kar pride po smrti. In kaj ima milost vere opraviti z nekakšno poslednjo stopnjo besede, ki jo omenjate? Zdi se mi, da iz vas govori velika zmeda v vaši glavi, o, vi, nesrečni človek!«

»Torej, o, vi, služabnik Gospodarja nad gospodarji, kot verjetno sami sebe vidite, moja molitev resnično poteka v tišini. Sleherna izgovorjena človeška, oj, vse preveč človeška beseda, s katero bi skrunil ono sveto Tišino, bi onečastila moj obraz pred menoj samim, kajti v času moje tihe molitve imam obraz Boga samega, saj je ta molitev potovanje skozi Brezčasje in ne žebranje zarotitvenih obrazcev in otročjih želja. Jaz pač nisem služabnik Gospodarjev, kot uči vaše puščavstvo, temveč sem, med molitvijo seveda, natanko ta, o katerem so bile danes tukaj že izrečene besede: tožnik in sodnik in obsojenec v eni osebi, sem Troedini, gledajoč Brezčasju v obraz, prav tako pa tudi Brezčasje zre vame iz vsega, kar si morete zamisliti bivajočega v tem ali v drugih vesoljih, in Brezčasje zre v mojo dušo celo iz onega, česar si človek ne more zamisliti v nobenem od možnih in nemožnih svetov, torej iz Brezprostorja! Troedinost je tako v meni, kakor zunaj mene, kajti vse je odsev skrivnostnega Tujca v noči. Morda vam bom bolj razumljiv, če sedaj naštejem stopnje besede, in te stopnje gredo takole: Prva in najnižja stopnja besede je čvek, to je, kadar govorimo, ne da bi karkoli povedali. Čvek nima nič večje vrednosti od riganja ali prdenja, torej izločanja plinov iz prepolnih prebavil – tako povem in se hkrati opravičujem zaradi neotesanosti. In čvek ne nastaja iz praznine molka in svete Tišine – in to je važno dejstvo – temveč iz neznosnega brbotanja neumnosti v človekovem umu in iz nespametnega hruma človeških trum. Čvek, ki se mu Prismuklji, če dovolite, da še naprej uporabljam ta priročni in mnogopovedni sinonim za večinsko prebivalstvo tega planeta, posvečajo od jutra do večera, je torej le smrdeč izpuh iz gnijočega uma. Druga stopnja besede je izjava, to se pravi, kadar o čem govorimo in s tem komu tudi kaj povemo; na primer: ‘Pazi, v tem grmu tiči zajec in pod tem kamnom se skriva kača!’ Ali pa: ‘Vsota vseh kotov trikotnika znese vedno natančnih sto osemdeset kotnih stopinj.’ Izjave so potrebne v vsakdanjem življenju, žal pa tudi te ne temeljijo na molku in so tako suhe, da se ob njih presuši sleherna duša, če se vsaj občasno ne odžeja pri izvirih, ki jih napajata najvišji stopnji besede. Tretja stopnja besede je namreč ali poezija ali molitev ali kletev, četrta pa je molk, in to ne pomeni molk kar tako, temveč spoštljiv, zelo zelo molčeč pogovor s Tistim, o katerem je zaman in brez haska sleherna beseda človekova. Ta molk nič drugega ni, kot religiozna erotičnost ali erotska religioznost. Religiozna zato, ker ljubo dušo ponovno poveže z veličastnim Tistim, erotska pa zato, ker je pogovor med ljubo dušo in Tistim lahko le ljubezenski. Če v odnosu ljube duše in Tistega ne bi bilo ljubavnosti, potem se ne bi mogla zliti v eno in potem tak človek ne bi spoznal zadnje stopnje besede, ki je molk, kajti v pravem erotičnem odnosu besed ni več! Kajti med takim molkom je moja beseda pri Bogu in ta Bog je v meni, če že hočete tako razumeti! Bog, kot temu vi pravite, pride v dušo, v kateri vlada tišina, toda nemega naredi tistega, ki se razsiplje v čveku in klepetu. Za molčanje je potreben velik pogum! Za obračun s hinavstvom, iluzijami in otročjostjo in za resnično soočenje z Besedo Brezčasja, ki je v meni, je pa potreben še večji pogum.«

Nočni čuvaj je obmolknil in se pogladil po razkuzmani bradi. Stari puščavski brat si je tudi mršil svoje sive kocine, in se na svoji strani grede in v svojem molku počasi in komaj vidno zibal naprej in nazaj, kot bi se ivjasta cipresa ob pokopališkem zidu upogibala v enakomernih sunkih hladnega vetra, krutega znanilca neizprosne zime. Morda je razmišljal o tistem ubogem možu, ki sedi že od rojstva v temni votlini, privezan na skalo in s hrbtom obrnjen proti vhodu, onkraj katerega se tam zunaj, v nedojemljivi transcendenci tridimenzionalnosti svobodnega neba, dogaja oni čudoviti svet, poln raznovrstnih čutilnih užitkov. Ta ubogi jetnik tostranske dvodimenzionalnosti namreč še nikoli ni izkusil prave resničnosti z vsemi svojimi čutili, pač pa je vse svoje poznavanje sveta gradil in poskušal razumevati le iz igre senc zunanjih predmetov, ki jo je zahajajoče sonce uprizarjalo na ravni in prazni steni votline, in pred njegovimi očmi. Ne drevesa ne trav in nobenega drugega bitja še nikoli ni v resnici videl, vohal, poslušal ali otipal, pač pa pozna le njihove sence na pusti skalni steni. To bi bil verjetno najboljši primer moža ene knjige, homo unius libri. Ene same uborne knjige, ki vsebuje le dva ali tri liste, zapolnjene s sencami senc Besede, ki je za tega ujetnika teme itak izključno pri Bogu! Bog pa nikoli ne pride s tolažbo k enostransko informiranemu ujetniku v njegovo majceno votlinico pod možganskim svodom!

  • Share/Bookmark
Feb 09

In Jagnje božje je tudi odprlo svoja usteca in glej, ni zabeketalo po ovčje, pač pa je spregovorilo z grmečim puščavskim glasom Gospodarjevim, govorilo je in reklo:

»Deogracij, oj ti bebavi starec brezzobi, jaz pač ne morem odvzeti grehov s tega sveta, kajti tako svet kot tudi ti osebno, blodni puščavec, morate sami svojo čašo gorja izpiti, ki ste si jo natočili v dveh tisočletjih krokanja in krakanja pijanskega, in ta kupa grenkobe ne bo šla niti mimo vseh drugih ljudi tega planeta in ustnice človeštva se je bodo morale dotakniti in jo do bridkega dna izprazniti! Anahoret, tvoje puščavsko pleme se je nakotilo iz semena notoričnih dolžnikov, ki niso zmogli poravnati svojih dolgov in so pred upniki pobegnili v puščavo in tam iskali uteho v prilizovanju Gospodarju, ki naj bi odpuščal dolgove svojim dolžnikom. Gospodar, odpusti mi, saj ne vem, kaj delam, praviš, a jaz ti povem: nobenega odpuščanja ne bo, kajti pride čas, prav kmalu pride, ko bo imel vsak človek častno in veselo priložnost, da bo poravnal svoje dolgove! In ne poskusite več piti moje krvi in použivati mojega mesa, vi puščavski kanibali in klavci svojih starejših sestric in bratcev, božjih živali in živalic! Svojat ste in navadna golazen, vaš um je zemljo zastrupil in nebo zatemnil, vi pa v svoji slepoti vsak trenutek naklepate podlo maščevanje nad svojo lastno dušo ali kakorkoli jo že imenujete. Za svojo bedo in životarjenje v blatu se hočete maščevati nad svetostjo, ki je v vas, in to na najbolj grozljiv način: tako da zanikate Zunajčasno Brezčasno Kraljestvo, ki sem vam ga pokazal, preden ste me obremenili z vašimi nizkotnimi političnimi spletkami, da sem le s pomočjo nekaj dobrih ljudi komaj odnesel živo glavo izpod Golgote! To kupo boste izpili, in nato se boste pogreznili v duhovno in mentalno močvirje, iz katerega ste bili nekoč z muko prilezli, blatni in porasli z luskami in nekaj odvečnimi hrbtnimi plavutmi! Vesolje bo izbrisalo vaše sledi, izbrisana bodo vaša imena in imena vsega, kar je bilo po vas imenovano, od vas in za vas popisano! Izbrisane bodo oblike človekove in Duh bo zapustil razrušene in požgane in s strupom zastrupljene naselbine vaše, in bo poslej vel povsod tam, kjer bo sam hotel. A tebi, ostareli sluga in hlevar Črede zablodele in od volkov samotarjev pogrizene, ta izbris ne bo na voljo, kajti določen si, da ostaneš, da boš videl ostanke brodoloma in dogorevanje zadnjih ognjev. V noči Antropoklizme, v noči, ki bo kmalu nastopila, in bo trajala mnogo mnogo milenijev, boš moral postati tudi ti nočni čuvaj in pričevalec tistim redkim, ki bodo bedeli skupaj s tabo. Odvrzi torej svojo služabniško haljo in odslej hodi po poti poguma, kajti tam, kamor bo šlo novo izvoljeno ljudstvo, ljudstvo Divjaško, vas ne bo gledal več noben bog! Ali je torej v tebi le mrzla duša stare mule, slepe in tresočih nog? Ali pa boš zbral v svojem starem srcu dovolj poguma, da boš neustrašno zamenjal Trpina, ki ti visi na vrvici okrog vratu, in boš poslej namesto slepega Gospodarja gledal, in boš namesto gluhega Boga poslušal, in bo tvoje srce čutilo namesto Brezsrčnega Njega, ki je potopljen v Brezprostornem Brezčasju in te ljubi z močjo tvoje lastne ljubezni! Te tvoje poti bodo samotne, Gospodarja Očeta nikjer ne bo in tudi ne njegovih služabnikov hinavskih, ne bogov, polbogov in demonov, smrt boš srečeval spotoma, a v tolažbo ti ne bo več nobena mitologija, nobena veroizpoved, nobeno puščavstvo, zato novo ljudstvo Divjaško ne bo moglo več igrati vloge razvajenih in neodgovornih otrok! Ali torej imaš dovolj poguma, servus Deogracius, ne poguma pred pričami, temveč poguma samotnika, orla, ki ga ne gleda več noben Gospodar?«

To rekoč, Agnus izgine v meglici Spiritusa, in Spiritusa zatem pogoltnejo grozljiva usta Gospodarjeva, in Gospodar se zakrohota in se spremeni v hujskaško Kačo, in hujskaška Kača zasika in serpetinasto spolzi stran, in ko Deogracij odpre oči, ugleda le še njen rep, kako izginja v gozdu mimoidočih človeških nog na tlaku La Stazione. In še preden se Deogracij povsem osvobodi iz Morfejevega objema, napol buden sliši gromoglasno grmenje in hrumenje, kot bi tisočere narasle reke pridrevile s snežnih gora in se združene pognale naprej preko vsega sveta in odnašale s sabo ne le tisto, kar je človeštvo zgradilo in napravilo, temveč tudi ono, kar je v vseh teh dolgih holocenskih tisočletjih in v dveh kratkih antropocenskih stoletjih naumilo. In ko so končno odprte in budne njegove oči in se Mora dvigne in vstane z njegovega otrplega trupla, tedaj ugleda pisano množico, ki za nekaj trenutkov obstoji in prisluhne, kot bi poslušala bobnenje orjaške trombe, a v resnici, si misli Deogracij, je množica prisluhnila le njegovim sanjam in je zmedena, kajti vajena je zgolj ropotanja, ki ga sama povzroča, neznosnega, smrtonosnega hruma prismuknjenih človeških trum.

  • Share/Bookmark
Feb 07

Leto je naokoli in Slovenc moj – lej, stvarnica vse mu ponudi, iz rok ji prejemat ne mudi – bo spet praznoval ta veseli dan ali Pesnik se v jamo zvrne! Širom domovine bojo spet odmevali bodri verzi, vzeti iz naftalina in lepo skrtačeni za to priložnost, da se psi, ki imajo občutljiv voh, ne bi vanje zaganjali in renčali zaradi neprijetnega zadaha po zatohli babičini skrinji. Ponosen je slovenski narod, narod, ki ga je pod srcem nosila in v mukah rodila mati Kultura! Ponosen na babičino skrinjo tako, da se v svoji zvestobi starožitnostim besno otepa vsega, kar ni že mrtvo ali pa vsaj od črvov in miši prežvečeno!

Oder matere Kulture bodo spet krasile črne cunje, recitatorji in recitatorke bodo s svečano črnim glasom brali Pesnikove verze, Pesnik se bo zagonetno smehljal iz ozadja, dobro vedoč, da je tam pravzaprav inkognito, pod krinko, saj Narod nima niti enega njegovega avtentičnega portreta, se pravi, Pesnikovega selfija ni niti na Instagramu. Pozvanjale pa bodo cimbale in piskale žveglje, to pa to!

V prvih vrsti bodo sedeli Pesnikovi najbližji sorodniki po srcu in duhu, oblečeni vsak po šegah svojega stanu. Nedaleč od njih, pravzaprav v prezbiteriju, bodo sedeli nagi Cesarji, in ker bo večer tako čaroben, se noben nedolžen otrok ne bo spozabil in zakričal, da imajo Narodovi Cesarji že vseskozi nago rit! Njihovi podložniki pa zraven tudi lačno.

Kaj bodo le počeli ti nespodobni nagci med Pesnikovimi duhovnimi sorodniki, ki bodo nocoj prišli na sedmino počastit spomin na čase, ko je bil vsak Pesnik še glavni frajer v vsakem mestu ali vasi, pa četudi bi mu izza hlačnic padali fuzlji ali figice, kajti v tistih časih moške spodnjice še niso bile izumljene, stranišč pa je bilo malo in so bila silno umazana. Povedal vam bom, zakaj bodo Cesarji tam, vsi lepo umiti in počesani in zglancanih pleš: prišli bodo požet tisto, kar niso sejali, se pravi Kulturno slavo in čast, kajti Pesnikovi sorodniki bodo tamkaj le  zaradi kamuflaže, tam bodo, tako kot vse ostale dni v letu, en navaden drekec pekec v Narodovem telesu, luzerji, ki si s pisanjem knjig, ali slikarjenjem ali komponiranjem v enem letu prigarajo toliko cekinov, kolikor jih sleherni nagi slovenski Cesar (za katerim pa ne bodo ostali niti posrani fuzlji, kaj šele kaj bolj koristnega) pohopsa v enem tednu sprenevedanja, zavajanja, laganja, gobezdanja in mešanja megle. Da provizij multinacionalk niti ne omenjam!

Megla za nocojšnji večer je torej že namešana, dodano ji bo morda kanček pametnjačenja, nakar se bo malček ploskalo in nazadnje se bo dvignilo kupice in nazdravilo Pesniku, ki je, hvalabogu, že umrl in Kulturi, ki se ima tudi že, hvalabogu, kmalu v najglobljo kraško fojbo zvrniti. Pesnikovi sorodniki bodo zamrmrali svoj Ave, Caesar, morituri te salutant in odšli skozi vrata nepovrata v hladno zimsko noč. In Cesarji bodo poklicali svoje šoferje in varnostnike in se odpeljali k svojim ljubicam ali ženam ali ljubčkom, kakor komu pač ustreza, nocoj ne bomo zlobni do njih.

In Nacija bo čakala na svoj naslednji praznik Smrti!

  • Share/Bookmark
Feb 01

Odpljusk, odlomek

Objavljeno v Molitve Komentiranje onemogočeno

Mihael Kam: Zapisek o vstajenju

Zatem je nastopil prvi dan in prvi večer,

ko je videl Sonce le malokateri človeškega rodu,

ko je bilo dobro vedeti,

kako nepredstavljivo globok je prepad vesolja,

globok tako, da se v njem razgubi ta cvilež

človeških miši in kruljenje tehnologije

in brbljanje globalne ekonomije

in ponarejeno rohnjenje puščavskih bogov!

Moje meso je bilo šibko še pred poldnem,

moj duh je taval skozi kraje,

kakršne slutijo le mistiki in prekleti pesniki,

spustil se je do zadnjega kroga pekla!

Večer ni prinesel miru tja, kjer sem po ptičje bival,

nemirno je bilo moje srce,

a bilo je z menoj, srce je ostalo z menoj!

In nastopil je drugi dan

in ta dan je bil nepreštet,

nedatiran, pozabljen dan,

nikamor zapisan, ne bo ga v kronikah,

ne bo ga v dnevnikih in življenjepisih,

kajti Izterjevalec je sežgal vse kronike,

vse račune in vse pobotnice,

potem je odšel, a pazite pazite:

morda se še vrne!

Večer ni prinesel zvezd,

poslušal sem hrum sveta, ki se je rušil,

stvaritve človekove so padale v prah,

zato je nastopila bobneča noč,

in zlezel sem na streho in bival kot ptica,

prestrašena v njenem gnezdu,

a srce je bilo še vedno z menoj!

Z neba me je opazoval Orel,

imaš dovolj poguma, me je spraševal,

in moj duh je plul nekje daleč

in moje srce se je balo zame, vedoč,

da ima človek odmerjenega le malo poguma.

Če nimam dovolj poguma, sem šepetal v nebo,

potem naj umrem tukaj, vzvišen nad ves smrad

in nemirne duhove dolžnikov in Prismukljev,

naj se moje meso ne usmradi prej,

kot bo prepotovalo skozi drobovje ptic ujed!

Tretjega dne so se vrnile barve,

a nebo je bilo še naprej sivo in črno!

Potem so se vrnili glasovi

in ušesa brezčasja so bila spet pri meni,

slišal sem krckanje pregrete pločevine,

ki se je oddihovala v večernem hladu,

slišal sem sikanje sinaps v svoji možganovini,

slišal sem, kako Tkalka z nevroni kleklja tisto čipko,

skrivnostno in filigransko in iz najfinejše strukture!

In ta tkalka je bila najbolj nenavadna tkalka,

imenovana Sanjava Kozmična Sviloprejka

in njen pravi dom je globoko notri,

oj globoko znotraj Notranjih Vesolji!

Takole so sikale sinapse: Mihael Kam, izstopi

iz spečega istoimenskega trupla in vstopi

v nepreštevna vesolja, ki rajajo skozi čas,

Kajti poravnal si svoje dolgove!

In četrtega dne zvečer sem vstal od mrtvih

in sestopil s strehe kot Jahve z oblaka.

  • Share/Bookmark
Jan 30

Vojački in bojevniki

Objavljeno v Slovenija Komentiranje onemogočeno

Kategorični imperativ: ravnaj tako, da bi lahko zakon tvojega delovanja postal splošni zakon! Nad tabo sta moralni imperativ in zvezdno nebo: in nebo je že skoraj  ostalo brez zvezd, kajti nastopil je čas barbarske razčlovečenosti, čas velikega Razločevanja: ljudje se vse bolj razlikujejo! Na eni strani imamo ogromno množico, ki tone v masovnosti in anonimnosti “IT” in potrošniške družbe, ki ne vidi in ne ugleda več zvezdnega neba nad sabo. Na drugi pa se koncentrira povsem drugačna, mnogo manjša množica ljudi, ki težijo k individuaciji, zrelosti, odgovornosti. Ti ljudje imajo na voljo vse več dokazov, kam vodi norenje množic, prismuknjenost sodobnega človeka in kaj jeresnična  Zver iz Razodetja, zver, ki ima na čelu vtisnjeno kupoprodajno številčno kodo, zato so vse bolj trdni v svojih nazorih in prepričani v konec, ki bo sledil. Kajti konec mora priti v svetu, kjer ni več moralnih temeljev in svetosti!

Postholocenska družba bo vrnila dostojanstvo ženski in moškemu. Ženska – nabiralka, je vedno prihranila kaj v bisagi, da so lačni otroci in možje, če so se vrnili z lova praznih rok, imeli kaj za pod zob. To je tipična ženska lastnost. Enako ganljivo lastnost zasledimo na moški strani: fantje in možje, če nočejo sramote, ne smejo niti treniti z očesom, ko pride čas žrtvovanja za pleme. Boj, nevaren lov, obramba žensk, starcev in otrok! Danes starci jemljejo službo brezposelni mladini, počnejo enake neumnosti, kot pritičejo neodgovornim mladeniškim tolpam, poslužujejo se rezervnih telesnih delov in mlade krvi za pomladitev, če so dovolj bogati! Med njimi ni starodavne modrosti, iz starostne infatilnosti padejo direktno v starčevsko demenco! Unifikacija spolov je nenaravna, kajti moški mora obstajati, če se hoče družba ohraniti. Mora obstajati tudi ženska – iz istega razlooga. V vsakem moškem se mora odražati bojevnik s svojo častjo in dostojanstvom viteza. Kavalirstvo je danes že tako passé, da ne zasluži več niti posmeha, plemenitost je beseda, ki je novi rod več ne razume, četudi pogleda v slovar. Če sploh ve, kaj slovar je.

Plemenitost izginja hitro in je to znak izteka Holocena (na spletu skoraj ni zadetkov na to besedo). Plemenitost je določena s tem, kako ravnaš in ne s tistim, kdo si. Noblesse oblige! Ali smo plemeniti? Koliko smo plemeniti? Odgovor je: toliko, kot dajemo, ne da bi pričakovali povrnitev z denarjem, hvalo, slavo in častmi! Pisec in psihiater S. Peck: najboljše merilo veličine neke osebe je njena sposobnost za trpljenje. Plemenitost je sposobnost, da človek, soočen z bolečino, ne postane brezobziren, da prenaša trpljenje in ostane moralno, etično, človeško »nedotaknjen«. Plemenitost šele iz človeka naredi človeka! Kaj je s slovensko plemenitostjo, če pa ta narod nikoli ni premogel noblesse, ki bi obligirala? Smo tlačani, ki ob hudih zgodovinskih izkušnjah kvečjemu preidemo v drhal, ki si vzame zakone v svoje roke – tudi zakone, o katerih govori Kant, zakone, ki so pogoj za obstanek človečnosti! Tako se je dogajalo med vojno in eskaliralo v povojnih maščevanjih, tako se dogaja v politiki in v brezobzirni borbi za materialno, finančno, socialno ali katero drugo premoč še danes. Vse bolj in bolj! Volarji, hlapci, svinjske dekle, pestrne in najemniški prostaki in kanon-futer na najvišjih državnih in državniških položajih, kjer bi morala biti noblessa plemenitih nravi, meril in visokega samozavedanja! Hvalimo se, da je Slovenec vedno bil dober vojak in ta samohvala izdaja največjo sramoto slovenskih moških, kajti dober vojak je v žalostnem bistvu le dober hlapec generalov in državne ubijalske mašinerije. Dober bojevnik ni nikoli dober vojak, dober bojevnik je divji, samosvoj, nediscipliniran, umazan, krvav, neolikan, neobrit, nepočesan, neobvladljiv. Dober vojak je en drekec pekec od dedca: lepo počesan in umit, vedno ima zapete vse knofe, vedno se strumno postavi, ko gre mimo general ali generalica. Bojevnik svojo generalico odpelje v grmovje in ji dvigne krilo, vojak nikoli!

Slovenec! Odvrzi že to prekleto uniformo pridnosti in delavnosti, ki so ti jo nataknili očetje nacije (sami so bili nagi!), in v kateri zgledaš kot bedast, poženščen, brezjajčen ministrant, ki ga vsak prebrisan fajmošter lahko nabriše odzadaj zadaj v zakristiji! Nehaj vojačiti, nehaj salutirati vsakemu debeloritemu sužnjelastniku, ki ga sluge slučajno nesejo mimo v nosilnici! Nabriši še ti koga, oj, Slovenec ti moj!Pa staroslovenski bogovi naj bodo pri tem religioznem dejanju s teboj!

  • Share/Bookmark
Jan 28

Odpljusk, odlomek

Objavljeno v miks Komentiranje onemogočeno

Zadnja antropocenska noč se je pomikala proti mračnemu zahodu. Nedolgo pred jutrom, ko je hrum, prihajajoč z avtoceste, nekoliko potihnil, je strmela v strop in poslušala dihanje, pokašljevanje, smrčanje in poprdevanje svojih sodelavk ter si obupno poskušala priklicati v spomin obraz svoje matere. A vedno, ko je že pomislila, da ji bo končno uspelo, ko so se iz teme niča za vekami že pokazali obrisi obraza z majceno tetovažo na levem licu, in je le malo še manjkalo, da bi izoblikovali celoto in bi lahko ujela pogled njenih ljubečih oči, se je slika spačila. Za zaprtimi vekami se je tedaj naenkrat zarežala pošastna mamina glava s črno odprtino ust in z bisernato belim in ostrim zobovjem, in z mrtvim srepenjem iz dveh priprtih rež, ki niso bile več mamine oči, temveč oči demonov, hudobnih prednikov. To je bilo svarilo iz sveta mrtvih, obsojenih na večno tavanje po razpoki časa med deželama mrtvih in živih, kajti truplo pokojnice ni bilo deležno pravilnih posmrtnih obredov in postopkov. Bilo je svarilo zlobnega duha prednikov, polnega onstranskega besa in sovraštva do tostranstva. Po takih videnjih je razmišljala o starem očetu, ki sta ga z mamo pustili stati na pomolu tistega umazanega pristanišča. Stara zarjavela barkača je bila že dvignila mostiček z obale in ladijski stroj je spuščal skozi dimnik smrdljiv črn dim, paluba se je tresla pod stopali nagnetenih ljudi, zaradi obratov propelerja je izpod krme bruhnil tok zvrtinčene umazano rjave vode in staro ladijsko korito se je nevarno nagibalo, ko ga je krmilo obračalo v pravo smer. Starec se je bil nekako prerinil skozi množico vseh tistih, ki so ostali na obali in morda čakali na drugo priložnost. Povzpel se je na skladovnico lesenih tovornih palet, tam je mahal s svojimi suhimi črnimi rokami kot star, lačen pajek. Izprana oranžna majica, raztrgane platnene hlače in bisaga, sešita iz šotorovine, z nekaj bednimi ostanki hrane in plastenko postane vode, to je bilo vse, kar mu je bilo ostalo potem, ko je izročil vse svoje življenjske prihranke, skrbno zavite v kos časopisa in prevezane z vrvico, moškemu v beli srajci, ki je stal ob ograji poveljniškega mosta in kričal svojim pomagačem, kako naj zbašejo pod krov čimveč živega tovora. Z materjo sta mu klicali in mahali, a ju dedek verjetno ni mogel videti in ne slišati sredi živobarvne zmešnjave ljudi in prtljage. Kljub naivni otroškosti je takrat že vedela, da ga ne bo nikoli več videla, kajti stari možje umirajo kmalu potem, ko ladje z njihovimi otroki in vnuki izginejo za obzorjem. Njen stari oče bo morda umrl že na poti domov, nekje v tisti veliki puščavi, daleč od domače vasi na jugu.

Umazano umazano morje je takrat tako potuhnjeno plivkalo ob gnilo in algasto stebrovje pomola! V luknjah tik nad gladino so se skrivale velike podgane. Mimo lesenih bokobranov je plimni tok počasi nosil odpadke, drek in drugo človeško svinjarijo. Deklica je stiskala k prsim svojo punčko iz hladne plastike, ki jo se spominjala na umrlega maminega dojenčka. Ni še vedela, da bo tam, na drugih obalah, kjer jo bo odložila barka, morala gledati še mnogo več svinjarije. Gledati od blizu in jo tudi čistiti.

Tako se je pričela strašna pot proti severu. Že drugi dan plovbe je odpovedal pogonski stroj in preden so ga zelo besni in očitno tudi neuki mornarji spet spravili v pogon, je barko, iz katere so morali sestradani potniki medtem ročno črpati mornico, ki je vdirala skozi razmajano in zarjavelo ladijsko korito, zaneslo daleč stran iz pravega kurza in malo je manjkalo, da jih ni ponoči povozil neki tanker, ki je brezbrižno len, tih in temen plul proti velikemu Prekopu. Zaradi nepredvidenega podaljšanja plovbe, je potnikom kmalu zmanjkalo hrane in vode, posadka je tri vročekrvne fante, ki so zahtevali, naj potnikom razdelijo vsaj nekaj plastenk vode iz ladijskih tankov, enostavno in hitro vrgla čez krov. Dolgo so se slišali kriki iz valov izza krme, oni belosrajčnik pa je stal s kalašnikovko na poveljniškem mostu in z morilsko slo v krvavo zalitih drogeraških očeh čakal, kdaj bo dobil povod za en pošten rafal, ki bo sejal smrt med itak že napol mrtvimi.

Potem je nekega dne, sestradana in z oteklim jezikom in ustnicami, ki že dolgo niso občutile niti kapljice vode, ugledala Evropo, kako se, stara kurbirka, ošabna, in hinavska, dviga izza severnega obzorja. Izpod palube so mornarji, ki so smrdeli po znoju, nafti in viskiju, izvlekli nekaj trupel, zavitih v borne cunje in obteženih z verigami ali ovoji zarjavelih jeklenic ter jih ob javkanju drugih potnikov, odvrgli v valove.

Med njimi je bilo tudi truplo njene mame!

Deklici je tedaj ostala le še plastična barbika v oguljeni oblekci in daljna sorodnica, ki je ni še nikoli prej videla in ji je zadnje dneve in noči pomagala negovati umirajočo mamo.

Tako je prispela v obljubljeno deželo.

  • Share/Bookmark
Jan 26

Slovo od daljav

Objavljeno v miks Komentiranje onemogočeno

Zbogom,

krila albatrosa, črna kopja modre samote,
norih valov Pacifika, moči trenutkov:
sija božanstva, ko se raztaplja megla, ko spomini
še imajo moč,
ko Neptun sam samcat krmari skozi noči
Južnega križa,
ko kliče iz morske pene
od ljubljenja še vlažna Afrodita.

Zbogom,

krila albatrosa, ptiča, ki je moč,
albatrosa – slednika morskih brazd
samotnih mož, kažipota črnih ladji,
ladij klenega premca in  pohotnih bokov
in jeklenega drobovja,
krila albatrosa, črnega jadra, napetega v hrepenenju
po neki pradavni obali.

  • Share/Bookmark
Jan 25

Cankar mi je podnajemnico požrl!

Objavljeno v miks Komentiranje onemogočeno

Najprej bo tekla beseda o polšjem mladičku, ki sem ga lani v zgodnji jeseni prinesel domov s sprehoda, ker je bilo očitno, da je njegovo mamo odnesla ali vsaj ubila nekakšna pošast. Polhec se je skrival v travi, nedaleč od rodnega drevesa, njegov mali bratec pa je ležal tik ob deblu in mu ni bilo več pomoči. Polhca sem torej odnesel domov in ga kakšen mesec pošteno pital, saj sem vedel, da je zima blizu, in da si mora vsak polh, ki jo hoče preživeti, nabrati primerno količino sala. Pital sem ga sprva z mlekom in z zmečkanimi hruškami, nazadnje pa s sladkim rdečim grozdjem. Polhec je postajal iz dneva v dan objestnejši in je z vse ostrejšimi zobki strahovito napadal roko, ki ga je hranila, po čemer danes sklepam, da je je bila pravzaprav samička. Pozabil sem preveriti.

Bližal se je čas zimskega spanja. Živalici sem pripravil primerno kartonasto škatlo z nekaj suhe trave in jo pritrdil nad balkonska vrata z zunanje strani. Polhinja je hlinila zadovoljstvo, toda glej, še preden je pritisnil mraz, je izginila brez pozdrava. Po različnih znakih sem sklepal, da mi jo je podurhala na podstrešje, kjer si je na neznanem kraju skopala prezimovališče v izolacijsko volno.

Kmalu zatem je izginilo tudi nekaj nogavic, ki sem jih sušil na balkonu. Polhinja je bila ali barvno slepa ali pa nekoliko zlobna, kajti pobrala mi je iz vsakega para le po eno nogavico. Z njimi si je postlala in nasploh uredila svoj brlogec, da ji ni bilo potrebno znašati skupaj suhega listja, ki ga za tak namen sicer uporabljajo vsi spodobni polhi. Še sedaj se občasno obujem v dve nogavici različnih barv, me je pa izučilo, da bom poslej kupoval vse nogavice enake barve: izključno črne!

Toliko o prvem! Sedaj pa še o drugem.

Ko sem se predvčerajšnjim odpravljal na pot, me je pred vrati stanovanja čakal majhen črn cankar! Milo me je prosil za vstop, in to s tistim znanim, milim, cankarjanskim, da ne rečem hrepenenjskim oglašanjem. Nisem imel srca, da bi mu odklonil gostoljubje. Peljal sem ga skozi dnevno sobo na balkon, ponudil sem mu skodelico mleka in zraven pridodal še odprto konzervo sardelic. Potem sem zaprl balkonska vrata, ker nisem hotel, da bi mi cankar stikal po stanovanju, pa še zasnovo svojega najnovejšega romana sem imel na računalniku.

Zvečer sem se vesel vračal domov, v vrečki sem nosil kranjsko klobaso, saj nisem pozabil, da me v stanovanju čaka lačen majhen črn cankar. Ko sem odprl balkonska vrata, je že švignil mimo mene, v dveh skokih je bil v predsobi, kjer se je postavil k izhodnim vratom in me milo gledal ter nervozno migal s muštaci. Zraven je spuščal, saj veste, tiste značilne cankarjanske, hrepenjske glaske. V tistem trenutku bi me lahko prosil za dolgoročno posojilo ali pa za moj edini zimski plašč, oboje bi mu dal, čeprav je jasno, da cankar nikoli ne vrne izposojenega!

Sklepal sem, da ima pač nujne opravke, ki jih jaz ne morem razumeti. Cankarja itak ne razume noben živ človek.

Odprl sem vrata in cankar je švignil mimo mene in se brez pozdrava zapodil po stopnicah navzdol. Bilo mi je žal za njegovo družbo in za klobaso, ki jo bom moral pojesti sam.

Žalosten sem odšel na balkon, da bi pospravil skodelico od mleka in prazno ribjo konzervo. Mleko je bilo polito, sardine so se že vedno drenjale v pločevinki, balkon je bil poln kosmov izolacijske volne, na tleh pod mizico, kjer sem ob večerih rad posedel in spil kozarček refoška, je bil nemaren krvav madež in nekaj sive živalske dlake.

Takoj mi je bilo jasno! Cankarju je uspelo nekako izbezati polhinjo iz njenega prezimovališča, jo kruto umoriti in požreti. Ker pa vemo, da je cankar prefrigana in z vsemi žavbami namazana živalca, je vedel, da mi mora izginiti izpred oči še prej, preden bom odkril grozljiv zločin.

Tako!

Včeraj pa mi je poštar povedal, da je pri vzvratni vožnji s svojim elektromobilom povozil debelega črnega cankarja. Hišnik ga je potem zakopal me korenine cvetličnega grma izza parkirišča.

Če cankar ne bi bil potuhnjen morilec, bi mi bilo žal za njim, tako pa le upam, da spomladi na tistem grmu na njegovem grobu ne bodo pognali kakšni čudni cvetovi. Cankarjanski. Hrepenenjski. Dekadentni!

  • Share/Bookmark
Jan 24

Opravičilo kraljeviču Siddharti

Objavljeno v Molitve Komentiranje onemogočeno

Oprosti mi, da ponarejam tvojo modrost,

človek Siddhartha Gavtama,

spočet tako, kot se spodobi, s pomočjo Erosa,

hormonov in spolnih celic, moških in ženskih,

v ljubezenskem objemu neke tropske noči!

Rojeni romar skozi El Camíno de Santavagína,

pod tršato vejo starega figovca,

ki se ga je oklepala razkoračena,

odprta mati kraljica, v širokem počepu,

medtem, ko je vesolje za hipec ali dva,

vzpostavilo neposredno komunikacijo

med Brezčasnim in Časnim.

Oprosti mi, iskalec in učenec Brezčasja,

Zunajčasja, Globokomodrega Prepada,

Tišine, v kateri odmeva kristalni zvok

Besede, ki ji je bilo dano zazveneti

v njeni božanskosti, ki je večna glasba

in poslednja stopnja molitve,

ki je Molk!

Oprosti, ker sem obupal nad svojo inteligenco

in nad nezdravo pametjo človeških plemen

in njihovih antropoidnih bogov!

Oprosti, ker sem surovo, brez pesniškega čuta

posegel v tvojo intelektualno lastnino,

ki sveti skozi dim tisočletji,

in jo imenujem vrt Štirih plemenitih resnic,

kjer me Pot osmih korakov vodi med gredicami.

Kajti štiri plemenite resnice mojega časa

in mojega kraja, daleč od Indije,

so naslednje: prva je ta, da obstajajo človeška bitja,

ki jih imenujem Prismuklji,

in druga plemenita resnica pravi,

da je prismuknjenost posledica Nevednosti,

ki je posledica intelektualne lenobe

in odsotnosti vseh bogov in vsega Božjega

na tej zemlji!

In tretja plemenita resnica me potolaži,

da bo prismuknjenost odpravljena,

ko bo Eros anuliral svoj vpliv,

ko bo Brezčasje človeštvu odtegnilo

svojo dojko, svoj erotični izliv,

ko bo véliki Odpljusk dokončno odnesel s sabo

boga Erosa vélikega Pljuska

s samega začetka človeške zore!

In četrta plemenita resnica uči,

da prismuknjenost ni zakleta usoda Homo terribilusa,

da iz prismuknjenosti vodi pot.

Ta pot je tiha, polnočna, osvetljena le s sojem starih zvezd

in je zakrnelim Prismukljem povsem nevidna!

To je spiralna pot, kajti spirala je emanacija Spočetja

in je ejakulacija Brezčasja, je krožni značaj

razvoja, je logaritem Časja, so plešoči derviši

in njihovo delirično sozvočje z Enim!

In ta spiralna pot vodi preko prekrižanega križa,

preko osmerih nebeških smeri,

ko je človeku dano, da spozna prismuknjenost sveta,

ko je človeku dano, da ljubi svoje starejše bratce

in sestrice – in ne, da jih ubija ter pije njihovo kri,

ko je človeku dano, da molči, kadar Prismuklji čvekajo,

čebljajo, pleteničijo, lažejo in se sprenevedajo,

ko je človeku dano, da uglasi svoje srce

z zvezdnim nebom nad seboj,

ko je človeku dano, da ohrani človečnost tam,

kjer Prismuklji tonejo v močvirju nevednosti,

pohlepa, samopašnosti in nasilja,

ko mu je dano, da razloči nianse dobrega in zlega,

ko je človeku dano, da stoji sredi svojega časa,

sredi svojega trpljenja kot hrust in hrast na Krasu,

ko je človeku dano, da pod možgansko skorjo

svojega življenja ugleda milijarde zvezd

in milijarde svetlobnih let in nešteta vesolja,

ki padajo iz Brezčasja prav tako,

kakor padajo bolhe s potepuškega psa,

ki smo ga iz usmiljenja vzeli v svojo hišo.

  • Share/Bookmark

Antropoklizma