Skrijte se, otročki!!!

14.03.2018 ob 18:32

Nesreča ubogega človeka: rodi se kot štručka božanskih potencialov; pogine pa kot vreča starega dreka. Vmes najverjetneje niti enkrat ne začuti tistega vznemirljivega prhutanja nežnih kril moralnega zakona v sebi, niti ne ugleda tiste večne skrivnosti prelestnega zvezdnega neba nad seboj! Kajti nekje vmes, med Malim Človekcem in Velikim Drekom, čaka nanj v zasedi potuhnjena pošast z lažnjivim gobcem in strupeno sapo. Še predno štručki zrastejo vsi zobki, bo iz pedagoškega mraka šavsnila ta hladna zverina, štručki zamašila vedoželjna ušesca in ji iztaknila očke, ki lahko  zrejo Brezčasju v obraz. In jo bo posiljevala, dokler ne bodovolj velika in  godna za proizvodni proces in za suženjsko služenje na smrt obsojeni prekleti civilizaciji Prismukljev! Ta pošast iz teme je velika uničevalka čarobnosti otroškega sveta in jo imenujemo Togotna Izobraževalka! Jo slišite, kako vihra po naših vaseh in zaselkih in predirljivo vrešči, da si bo jutri vzela vse, kar ji ne bo dano še danes? Skrijte se, otročki, skrijte se!

  • Share/Bookmark

Inteligentna ljudomrznost

10.03.2018 ob 18:27

Nekaj izpiskov iz dobre knjige avtorja Filozofskih uteh  Alaina de Bottona z naslovom Skrb za status, poglavje INTELIGENTNA LJUDOMRZNOST

Takole pravi avtor Filozofskih uteh Alain de Botton v svoji knjigi  Skrb za status (poglavje o inteligentni ljudomrznosti) :

Če nas svet ne vrednoti, če nam daje prenizek status, imamo možnost odločitve za duhovno držo inteligentne ljudomrznosti brez primesi opravičevanja ali oholosti. Dejstvo, ki nas hkrati žalosti,  a nam nudi tudi veliko olajšanje pa je takšnole: Prepričanja večine ljudi o večini stvari so itak prežeta z osupljivo zmedo in zmotami. Lahko smo prepričani, da se po ustreznem premisleku vsaka splošno veljavna ideja, vsaka priznana predstava, izkaže za bedastočo, sicer ne bi mogla ugajati večini. Od zdravega razuma (common sense) do nezdrave neumnosti je le majhen korak, saj so za ti. zdrav razum značilne lastnosti:

Poenostavljanje. Nelogičnost. Predsodki. Plitkost.

Izročilo na primer,  veleva opravljati absurdne in smešne obrede. Celo Hotentoti, ki jih vprašaš, zakaj hrustajo kobilice in lastne uši, nemočno odgovarjajo: tako vendar veleva naše izročilo! Na podoben način deluje tudi tako opevana pamet povprečnega zahodnjaka!

Zakaj naj bi potemtakem  dopuščali, da nas ranijo ljudje, ki nam nasprotujejo ali ne izkazujejo pozornosti? Filozofija nas uči, naj pretehtamo pravičnost NJIHOVEGA obnašanja, ne naše morebitne lastne napake. Zakaj mazohistično hlepeti po odobravanju okolice, če pa mnenja okolice itak ne moremo kaj prida ceniti?! Ob takem razmisleku se nam bo morda posrečilo brez zamerljivosti zaničevati nekatere ljudi prav toliko, kot oni zaničujejo nas.

Tako! In za konec še nekaj izrekov modrih ljudi – po izboru tega istega Alaina de Bottona:

Schopenhauer: Sčasoma nam bo vseeno, kaj se dogaja v tujih glavah, če le spoznamo plitko, jalovo naravo njihovih misli, ozkost njihovih pogledov na svet, ničevost njihovega čustvovanja, izrojenost njihovih mnenj, številčnost njihovih zmot! Tisti, ki tujim mnenjem pripisuje velik pomen, ta mnenja spoštuje mnogo bolj, kot si dejansko zaslužijo!

Schopenhauer: Zakaj si želeti naklonjenost ljudi, ko pa je večina njih neverjetno prostaških in butastih?

Schopenhauer: S sintagmo »zaničevanja vredni faloti« lahko opišemo večino ljudi na svetu. Kadar niso odkrito hudobni, so ljudje kratkomalo zabiti.

Schopenhauer: Ali svoje samospoštovanje torej lahko prepustimo na milost in nemilost gruči butljev? Četudi bi taki ljudje koga spoštovali – koliko pa bi bilo v resnici vredno to njihovo spoštovanje? Bi mar glasbenika razveseljevalo ploskanje, če bi vedel, da so v dvorani vsi poslušalci, razen dveh ali treh, povsem gluhi?

Schopenhauer: Na tem svetu lahko izbiramo le med osamljenostjo in prostaštvom. Mlade ljudi je treba podučiti, kako naj se sprijaznijo s samoto, kajti manj ko človeka mika, da bi navezoval stike z drugimi, bolje se mu godi. Na srečo bo vsakemu razumnemu človeku, ki je nekaj časa živel in delal s soljudmi, prav toliko do tega, da bi silil v družbo, kot je učiteljem do tega, da bi se pridružili surovi in hrupni igri trume otrok okrog njih.

Schopenhauer: Očitek nas boli samo toliko, kolikor nas je zadel. Kdor zares ve, da si ga ne zasluži, ga zna samozavestno prezreti, in natanko to bo tudi storil.

Voltaire: Na svetu se tare ljudi, ki si ne zaslužijo, da bi se pogovarjal z njimi.

Filozof Chamfort: Ko se odločimo, da se bomo družili le s sebi primernimi ljudmi – in tako se moramo odločiti, sicer bomo kmalu tudi sami postali neumni, šibki in pokvarjeni – bomo morali odtlej živeti bolj ali manj sami s sabo.

Filozof Chamfort: O človeku, ki živi sam, včasih pravimo, da ne mara družbe. To je tako, kot če bi o nekom rekli, da ne mara sprehodov, ker ga ne bi mikalo, da bi ponoči blodil po bondyskem gozdu.

Na koncu poglavja pa  Alain de Botton pribije: Skrb za status je otročja, stremeti je treba k trdnejši, bolj logično utemeljeni zavesti o svoji pravi vrednosti.

  • Share/Bookmark

Rože za dobre divje babe!

7.03.2018 ob 18:33

(baba -e ž ekspr.: lepa, postavna ali sposobna ženska)

Babe severnejših geografskih širin samotne obdelujejo svoja korita s pelargonijami, škilijo preko ograje k sosedovim, ljubijo šibke poscane dece, jih razvajajo in jih tožijo, saj veste, ježešmariji brezjanski. Babe južnih geografskih širin pa posedajo po skalinadah in pred portoni ter regljajo. In to je v resnici manj depresivno, zato so te mediteranske babe manj jezne na ves svet in bolj prijazne do decov, njihovi deci pa so posledično manj psihotični, bolj erotični in le redko pijani, ne lulajo v pleničke in si znajo sami zaslužiti in skuhati kofe!

Človeki so skupno ime za babe in dece, torej so srednjega spola. Človeki so doživeli strašen razvojni padec, ki se je pričel na začetku holocenske dobe, ko je bil moški človek dokončno podlegel ženskemu človeku in njegovi volji, torej htoničnemu materializmu in vsemu neduhovnemu. Navzdol in samo navzdol je šlo od zlate dobe do železne dobe, počasi je človeški univerzum dobil sedanjo obliko in človeška imaginacija, ki je božanska prisotnost v človeku, se je skrčila v žalostno in nebogljeno stanje. Tako pravi William Blake: da je le poezija, ki je stvar imaginacije, lahko legitimni končni cilj človeštva, se pravi skupnosti vseh človekov, decov in bab, na tem planetu! Če pa človeki podležejo svojim notranjim babam, kmalu uvedejo delovno obveznost in delovne norme, računovodstvo in oboroževalno tekmo, Instagram in aromaterapijo! Kaj pa poezija, drage babe? Kaj pa Eros?

Vsa čast torej lenim, klepetavim, pišmeuharskim, južnjaškim, divjim babam, ki jim ni mar za čakre, liposukcijo, pelargonije in fejsbuk, kadar je dec na vidiku! Njim gre nageljnast šopek gajtrožev, ostalim pa dajbog sitne može in razvajeno deco, amen!

  • Share/Bookmark

Poslednja pošiljka

6.03.2018 ob 21:34

Nebo so razžarjali zaporedni bliski, bela svetloba je za bežne trenutke naslikala na stene in tla pošastne vzorce. Potem se je ulil dež, zaškropotalo je po verandi, Stajkine rože so lovile prve kaplje, a cvetovi so bili že uveli in mnogi listi porumeneli. Deček se ni bil spomnil nanje. Rože so bile zadnje, na kar se je v tistih dneh spomnil.

Stajko je bil nekako zvlekel na kavč, ob tem si je pomagala celo sama, čeprav očitno ni vedela, kje je in kaj se dogaja.

»Nonica Stajka,« ji je pripovedoval, »jutri bom spet šel iskat zdravnika zate, veš! Peljal se bom bolj daleč. Danes sem rešil enega kužka, zelo velikega kužka, bil je tak kot volk v živalskem vrtu, samo ne tako suh, da bi se mu videla rebra!«

Potem je natočil v lonček vodo in poskusil Stajki nekako zliti tekočino v usta. Stajka je držala ustnice trdno zaprte in ga ni hotela pogledati. Srepo je strmela mimo njega.

»Jutri grem po zdravnika, potem bo pa že prišel moj atek,« je tolažil bolj sebe kot čudno, tujo starko, ki je bila nekoč njegova babica.

Dež je bičal okenska stekla in vhodna vrata. Spomnil se je na poštarja in hitro skočil v predsobo, kjer je iz velike lončene vaze v kotu vzel enega izmed dežnikov in odprl vhodna vrata. Zunaj je bila skoraj že tema, ulična razsvetljava pa ni več delovala. Videl je obrise poštarjevega telesa dva koraka stran od vrat. Voda iz zamašenega žleba na nadstrešku se je zlivala po njem. Odprl je dežnik in ga postavil ob ležečega možakarja tako, da mu je mlahavo desno roko položil preko plastične kljuke. Poštar je momljal, bil je ves premočen, toda deček ni bil dovolj močan, da bi ga premaknil z dežja. Popravil mu je odejo, ki mu jo je bil prinesel že včeraj in mu je zlezla z ramen, potem se je vrnil k Stajki.

Obraz je tokrat imela nagnjen tako, kot bi hotela še enkrat videti svojega vnuka. Ni ga videla! Njena lica so bila preplavljena s sivo belo bledico smrti. Njeni očesi sta postali velika strmeča kroga nepreklicne teme. Deček ni jokal. Stal je tam in gledal, kako je njegovo babico prekrila oblačna zavesa takoj, ko je iz njenega telesa izstopila duša ali tisto, kar je bilo v teh poslednjih dneh od njene duše pač ostalo.

Zaradi mrtve babice je bila naenkrat tema povsod po hiši mnogo bolj grozljiva. Iskal je sveče, ki jih je Stajka imela pripravljene za na dedkov grob. Ker jih ni mogel najti, je prižgal plinski gorilnik na štedilniku v kuhinji, in modrikast plamen je sčasoma odgnal najhujšo črnino teme.

Dolgo je sedel ob svoji babici.

Zunaj so se odprla vhodna vrata. Sledil je trenutek negotove tišine, ko je obstajala možnost, da je vrata odprl veter. Hlad dežja in smrti je zavel preko sobe z mrtvo starko in otrplim dečkom.

Potem so se iz predsobe zaslišali počasni, drsajoči koraki.

***

Deček je počasi obračal glavo. V predsobi je v poltemi slonel poštar. Z njegove uniforme je curljala voda in se mu zbirala v lužo ob nogah. Stegnil je levo roko proti dečku, v njej je držal pomečkan in umazan list papirja.

»Pod – pišite,« je zagolčalo bolj iz grla kot iz njegovih ust, ki so se komaj kaj odpirala, dvignil je desno roko do višine prsi, sprožil kazalec in zamahnil z njim, »tu-kaj!« je dejal, vendar je njegov kazalec zgrešil papir in celotno poštarjevo telo se je zasukalo okrog svoje osi in zgrmelo na tla.

Možakar je še vedno krčevito držal iztegnjen kazalec desnice. Sunil je z glavo nazaj in iz grla se mu je izvil nekakšen vzdih. Kot bi se oddahnil, da je poravnal svoj dolg in dostavil pošto naslovniku. Oči so mu izstopile iz jamic, kot bi hotele zapustiti svojo lobanjsko duplino. Potem je ponovno trznil z glavo in spustil proti oddaljenim nebesom strahoten, hripav krik. Zvenelo je, kot bi lajali vsi prekleti psi pekla.

  • Share/Bookmark

Podganca in plišasti zajček

3.03.2018 ob 12:24

31. december 2006: Na televiziji sem tistega večera ujel prizor, ki ga bom zelo dolgo nosil na duši. Kratka novička o moskovskih brezdomčkih: med njimi so bili tudi otroci, stari šest in še manj let. Starši, sorodniki? Ne, nikogar nimajo: pomrli zaradi bolezni ali alkoholizma, izginili v neznano. Kamera ujame v objektiv deklico, morda staro pet ali šest let, ki v podzemlje mestne kanalizacije, med napeljave in cevi, ki so zaradi pretoka odpadnih vod vsaj malce tople, komaj vleče nekakšno bedno potovalko, vso umazano, morda edino stvar, kar je ostalo po izginulih ali umrlih starših. Že to je prizor, ki para dušo! Potem sledi pravi udarec: deklica se tam med cevmi nekako namesti za spanje, kamera pa še ujame njeno kretnjo, ko iz tiste bedne torbe potegne drobno plišasto igračko, kakršno imajo otroci povsod po svetu: majhnega rjavega zajčka. To me je pa povsem vrglo iz tira. Večer je minil, kakor je minil, a jaz še sedaj, po dvanajstih letih, nisem mogel zapisati tega odstavka, ne da bi bil prisiljen vstati s stola in napraviti nekaj globokih vdihov. Ker so nam nekoč ubijali v glavo, da moški ne jokamo. Tako je to, bi rekel dobri stari Vonnegut.

Otroci morajo imeti plišaste igračke, ki jih stisnejo k sebi, da niso povsem sami, kadar mame ni v bližini. In preden zaspijo, morajo poslušati pravljico in nežna in topla roka jih mora za lahko noč pobožati po glavi in jim popraviti odejo.

Čemu vse to? Ali zmore biti človek v tem svetu pozabe srečen eno samo minuto tako, da enostavno pozabi vse tisto, kar moti njegov bolj ali manj okrnjen čut za človečnost? Ali pa je morda v tem svetu in tem času edina še znosna pot za ljudi, ki čutijo preveč, ta, da poskušajo ohraniti vsaj malo dostojanstva, ki pripada človeškim bitjem? Nič ne morem spremeniti, ali pa vsaj ne nič bistvenega. A kdor v tem in takem svetu in času postaja ali ostaja nespoštljiv, nečloveški ali pa morda samo len in neprebujen, ta ostaja tudi vzdrževalec in pristaš prav te in take grozovitosti.

To rusko punčko imenujem Podganca in spomin nanjo sem poskušal ohraniti v svojem, danes še neobjavljenem romanu Odpljusk. Če je še živa, naj bo srce z njo! Če pa ni, naj pa njena dušica ostane z menoj!

  • Share/Bookmark

Literarna lulanja

1.03.2018 ob 17:26
    PISATELJSKO DELO:  Ste kdaj peljali kakšnega psa na sprehod v mestni park? Seveda ste! No, in to je počel vaš kuža: skakljal je naokrog kolikor mu je dal kruti povodec, tu in tam je malo repkal in ovohaval na videz povsem nedolžne stvari: vogal klopce, stebriček od ograje, staro kostanjevo deblo in tako naprej. Tu in tam je ovohavanju sledil tudi dvig zadnje tačke  in uriniranje po pravkar preverjenih predmetih, kar je pomenilo: BIL SEM TUKAJ, OVOHAL SEM STANJE STVARI IN DODAJAM SLEDEČE OPOMBE, PRIPOMBE IN KOMENTARJE…! Curek tu, par kapljic tam, to počne tudi pisatelj na sprehodu skozi svoje bolj ali manj dolgočasno ustvarjalno življenje. Tu in tam, ob vogalu kakšne samo njemu zanimive in že velikokrat polulane literarne teme malo ovohava pa dvigne taco in tisto literarno temo opremi še s svojo usmrajeno scalnico. Vse temeljne teme so bile obdelane že daleč pred rojstvom gospoda Gutenberga, sedaj pa se pravkar izteka doba, ko so te iste teme že tako prekleto prescane od številnih literarnih kužkov, da zaudarjajo na daleč in do neba! Po gnilih ribah in starih pisateljskih jajcih zaudarjajo! Zato pa zdaj, torej  glihkar, nastopa doba BREZ-TAVELIKIH-TEM, se pravi doba,  ko vajeti literature prevzemajo nežne in dezinficirane rokice brezlulčnih  vernikov in tudi njim ustrezajočih  vernic Brezveznega Čveka, nascanega na tiste mreže, saj veste, katere: družbeno informacijske! Tako se vrti ta literarni svet, tako mineva njegova slava in don Cervantes naj se kar v grobu obrača! Prdec stari, zgumpani!
  • Share/Bookmark

Port of Pusan, Korea

26.02.2018 ob 17:25

Razgrni te gnusne kače v linah!

Naženi te breznoge prosjake od vrat!

In zapoj mi pesem o Koreji,
oj, deklica!

Odeni me z južnim nebom!

Naberi mi valovja ob besnih čereh!

In pokliči mi nove sanje,
oj, te vestalke s kadilnicami!

Preko kože ti, deklica,
napnem svoje bridke strune,
napojim džunglo, pripognem templje,
utrnem tigra v skoku,
popljuvam Sonce,
oj, zate, deklica!

In jutri, deklica.

bom spet odplul,

spet zaplul v morja,

kjer me ne boš več videla,

utonil bom,

deklica, in s skupaj z mano,

vsa ta dišeča, trpeča,

rjavočrna azija v tvojih očeh!

  • Share/Bookmark

Omamna noč

24.02.2018 ob 20:36

Spi v podstrešni pesnik,

spi…

V strešnem žlebu

mačkon zadržuje dih.

V krošnjah leni veter

in čebljavi vrabci,

v mansardi poet,

siv in tih.

Spi, poet, že mnogo let.

Je tiha noč čarobne lune

in dišijo zrele smokve

po barjačih

in sanjajo dekleta voljna

pod smokvami.

Omamna noč razpira sočne ustne,

in stara črna ladja plove proč

in luna tone

za obzorje.

  • Share/Bookmark

Nobene tolažbe, oj vi, hinavci!

21.02.2018 ob 13:32

Ob vodnjaku sedi jata črnih romark in sivih romarjev, v rokah in na kolenih imajo razprostrte prtičke s sendviči in raznobarvnimi termovkami s čajem, kakavom in kavo. Nihče ne odgrizne grižljaja, nihče ne žveči žemelj in hrenovk, nekaterim so jedila že padla na tla, oni pa še naprej bolščijo predse. Črna ptica izgine z vidika, jata golobov se spusti od nikoder in ti umazani krvavooki ptiči se spretno izmikajo tavajočim človeškim stopalom in po Gospodarjevi milosti svobodno kljuvajo dobrote, nastlane okrog negibnih, nekoč tako strašnih dvonožnih bitji.

»Kajti, bratje in sestre, glejte, rečeno vam je bilo: ‘Et benedictio Dei omnipotentis, Patris et Filii et Spiritus Sancti descendat super vos et maneat semper.’ Dragi bratje in sestre, resnično povem vam, Gospodarjev Spiritus, Njegov Duh, nas je zapustil! Že se dviga v višave in se ne bo več vrnili in ne bo ostal z ljudmi na veke vekov! Če ne moremo pričakovati Njegovega Kraljestva in vstajenj našega mesa onstran smrti, potem ni več Duha med nami, le bedna bitja smo, bednejša celo od zadnjega potepuškega psa, ki tamkaj pije iz umazane luže ob vodnjaku. Kaj je onstran ničevosti, ki je nagrmadena okrog nas, kako naj se rešimo te ničevosti, ki nam kriči, vsak dan bolj, da je prav Nič dokončen in edini cilj našega obstoja? Če Gospodarjev Sin ni vstal in se ni dvignil nazaj k Njemu zaradi našega odrešenja, temveč zgolj zaradi trenutne domislice Očetove, potem ni upanja pod Soncem in je konec naših iluzij! Glejte, dragi romarji, pošast nihilizma je ušla z vajeti, a ne vemo kako, kdaj in kje se je to začelo dogajati. Žalostni lahko le opazujemo ta grozljivi plimni val najbolj črnega obupa, kar si ga je mogoče zamisliti, ki drevi okrog planeta in pušča za sabo razdejanje v naših dušah, mraz in temo v naših srcih, ki so nekoč topla utripala za Njega. Ki ga več ne vidimo.«

Agnusov prestolonaslednik plitko diha, lovi sapo s starikavimi in usahlimi pljuči. Verniki valovijo po trgu pod njim, njihovo počasno in lenobno gibanje, tihotni vzkliki in brezkrvni obrazi ga opomnijo na njegovo lastno starčevsko slabotnost v nogah in v celem telesu. Začuti tudi neskončno utrujenost svojih vek, ki se mu same od sebe zapirajo, kakor da bi bile svinčene. Otipa težak, umetniško izrezljan stol za svojim hrbtom in se počasi spusti na sedež. Pogleda dečka. Fantič počasi položi žičnato kletko, ki jo je dotlej tiščal pod pazduho, na komodo, zraven vrča vode in praznega kristalnega kozarca, ter jo odpre. V kletki zaprhuta nežna bela ptica. Deček ptico vzame iz kletke ter jo z obema rokama trdno drži in pritiska k svojim prsim, da ne bi mogla plahutniti s krili in poleteti. Romanus pontifex čuti svoja suha usta in ohlapen jezik, ko z naporom spet spregovori vesoljnemu orbisu in propadajočemu urbisu.

»Bratje moji in sestre,« tako govori, »naša sveta Čreda je kljubovala neznanskim časom in hudim zablodam in ni odstopila niti za korak, ko je bilo potrebno braniti tisočletno vero v Gospodarja neomikanih puščavskih plemen, ki jih je On, kot dober a strog oče, naučil manir in tega, da ne smejo jesti kuščarjev, pajkov in druge golazni, da ne smejo spati s svojimi hčerami ali sestrami; njim, umazanim in ušivim ter najbolj bednim od vseh najbednejših puščavskih klatežev, z jajci, polnimi gonoreje in z gnilimi sifilitičnimi spolovili je zaukazal obrezovati prepucij in jih je tako rešil pred izgubo moškosti in pred izumrtjem plemena. Naučil jih je brezmejne krutosti in slepe ponižnosti, kajti iz prahu jih je bil ustvaril in v prahu ležati jih je hotel videti pod seboj! V izpolnitev prerokbe o Brezmadežni in sadu Njenega brezgrešnega telesa; o Vstajenju in o Vnebovzetju, je iz niča ustvaril Jagnje in šele Jagnje je bilo tisto, ki je prvim puščavcem podarilo milost pravovernosti. Čeprav umrljivi, kot vsa živa bitja tega sveta, smo verjeli tej zgodbi, kajti imeli smo sveto Zavezo z Njim, ki nam je poslal meso svojih stegen: za nas in samo za nas po milosti Njegovi ni bilo več smrti! Vsako trpljenje na tem svetu smo sprejemali z radostjo ob obljubi veličastne nagrade tam, kamor nekoč zagotovo pridemo; mi, najbolj kruti, najbolj pravoverni, najbolj ponižni, najbolj Njemu po volji: onstran smrti in trpljenja, onstran pohlepa, materializma in nihilizma! V najtemnejših ječah, v največji bedi in muki smo ohranjali zaupanje v dogovor, ki ga je On imel z nami. Pravoverni vernik ni nikoli klonil; pod nobenim bičem, v nobeni grozljivi izkušnji ni ugasnil v njegovi duši plamen neskončnega zaupanja v Pravičnega. Mnogi naši bratje in sestre so v preteklosti po nepotrebnem zaničevali in prezirali brezverce in pogane, a glejte, tudi njih je varovala Njegova milostna vsevidnost, kajti od samih začetkov so bili namenjeni grehu in pogubljenju v večnem ognju samo zato, ker je ta peklenski ogenj, ki jih bo cvrl, nam pomenil najprej oporo opomina in potem tudi silno radost in nam je razsvetljeval našo pravičniško pot v nebo, nas varoval pred obupom v svetu, ki je bil v resnici že tolikokrat poln teme in obupa. Tudi danes je svet poln črnega obupa. A danes ugaša tudi naš ogenj razsvetljenja. Izginila je milost! Nekaterim bratom in sestram je ta ogenj življenja in zaupanja že povsem ugasnil in njihova telesa ugašajo z njim.«

Stari mož na stolu pred mikrofonom se oddahne in spozna, da ne občuti več nikakršne žalosti. Ne občuti več blagodejne žalosti, ki se je že od pomladi plazila za njim kot prihuljena senca. Kajti žalost, to je treba vedeti, je vendarle po svojem bistvu nekaj zelo milostljivega, je nekaj blagodejnega, je kot temno jezero vode pozabljenja, v katerem se človekova duša okopa in izmije s sebe bolečino. To pa, kar mu sedaj preplavlja vse misli, vse telo in dušo, to je še nikoli prej poznan občutek skrajne groze, groze, ki stiska srce in duši utrip v žilah. ‘Kako dobro vem,’ si reče pri sebi, ‘da ni več nikjer ničesar, kar bi me obranilo pred grozljivim ničem konca. Veke so mi postale težke kot svinec. Na licih pa že čutim udarec peruti velike črne ptice, ki se je nenadoma spustila predme, in ne da bi odprl oči lahko vidim pogled njenih srepih ostrovidnih oči, ki mi predirajo čelno kost in mi vrtajo v možgane.’

In prav ta neusmiljeni črni ptič pod njegovo lobanjo tedaj s svojim ostrim glasom vpraša starca nekaj nedoumljivega: »Ali imaš dovolj poguma, ne poguma pred pričami, temveč poguma samotnika, orla, ki ga ne gleda več noben bog?«

In starec se ob tem vprašanju, ki mu ga ptič vztrajno kljuva v možgane, spomni svojih davnih študijskih let in svojega profesorja, ki je pred avditorijem potuhnjenih in dvoličnih mladih mož, ciničnih od celibata in oholih zaradi božjega klica, predaval o božji smrti, kot si jo je zamislil tisti sifilistični zablojeni filozof, ki je s pomočjo Zoroastra, naj bo preklet! zastavil človeštvu tisto svoje vprašanje o pogumu višjih ljudi, povzdignjenih nad božji obstoj ali neobstoj in celo nad razsojanje o dobrem in zlem. A tisti tevtonski mislec se je kaj kmalu zatem, ko ga je njegova filozofija speljala v brezupne mentalne labirinte brez izhoda, opravičil nekemu konju na ulici in dokončno zblaznel. In tudi profesor v svojem posmehljivem predavanju ni odgovoril na vprašanje filozofovega črnega ptiča. Tudi mladi možje v črnih oblačilih zato nikoli niso iskali odgovora.

Stari mož, odet v svojo bogato izvezeno belo mrtvaško opravo, brezglasno zašepeta svoj odgovor ptiču, ki mu kljuva možgane in srce: ‘Ne, Orel samotar, jaz nikoli nisem imel tega poguma!’

Potem mu stara roka omahne na koleno. Staro srce trepeta v njegovih prsih in se polni s temno krvjo. Deček zamahne z obema rokama in vrže belo ptico čez okensko polico v zrak, da bi svobodno poletela in ponesla Pastirjevo sporočilo mestu in svetu. Ptica pa je povsem otrpla, skoraj zadušena od stiskanja prestrašenih dečkovih rok, zato kot mrtva pade proti tlom. Tik preden pa njeno telo udari ob granit, nemočno zamahne enkrat, dvakrat s krili, a je že prepozno. Ptica obleži na tleh, iz kljunčka se ji pocedi rdeča sraga, eno od njenih belih kril je iztegnjeno po hladnem kamnu in rahlo drgeta. Deček ima sedaj široko odprte oči in svoji nedolžni otroški roki moli daleč predse, kakor da bi ju hotel kaznovati. Starec ga gleda iz globine svoje nečloveške groze, kajti v svojem srcu ne najde nobene tolažbe za izgubljeno nedolžnost teh malih otrok, ki smo jih spuščali k sebi.

Nobene tolažbe za naše laži!

Nobene tolažbe za našo podlo hinavščino!

Nobene tolažbe za nas, ki nismo predvideli Luciferjevega brezna!

Nobene tolažbe za nas, dolžnike, ki nikoli ne bomo vrnili svojih dolgov!

  • Share/Bookmark

ME(n)TOO!

16.02.2018 ob 20:49

O, les femmes slovenes, podpreti je treba vašo pogumno borbo za uresničitev tisočletnih sanj in upanj zasužnjenih žena; sanj, da bi vas dečki, fantje, moški in tudi starci in sploh vsa ta prekleta maskulinistična zalega, enkrat že nehali šlatati za vaše nadvse vznemirljive ritke! Tisočletnih upanj, da bi vsaka slovenska mati, žena in dekle končno postala nosilka svete pravice in sladke dolžnosti, da sme dosmrtno šlatati in ščipati riti vseh mož in fantov, ki ji prekrižajo pot in so ji pač všeč. Naj bo zapisano v ustavo!

Vsaka slovenska mati, žena ali dekle imej na slovenskih cestah in ulicah pravico žvižgati za fanti in možmi, če so ti le dovolj všečni in postavni in sploh taki, kot se jih prikazuje v dopoldanskih nadaljevankah na teveju (v tistih prekletih antifeminističnih serijah, kjer so ženske prikazane kot razvajene kokoške, ki jim moški, naj bodo prekleti, dvorijo, podarjajo rože in občasno šlatajo za rit ali joške, če veste, kaj mislim)! Naj bo zapisano tudi: šefice smejo po mili volji spolno nadlegovati in božati po kateremkoli telesnem delu vse svoje podrejene delavce kateregakoli spola, da so le polnoletni!

Slovenske matere, oj, vam pa je treba položiti na trpeča neenakopravna srca sledeče: ne skuhajte več nobene preklete kave svojim odraslim sinovom, kadar ti splezajo na podstrešje in kujavo kanijo napisati kakšne zahojene Podobe iz sanj! Nikarte, matere naše mile; razumite, da je bilo že zadosti škode narejene narodovemu značaju in literarni zgodovini njegovi! In kadar ste, nedajbog, samohranilke, vas je potrebno vljudno opomniti in prositi: ne poljubljajte svojih sinčkov na usteca in ne objavljajte potem tozadevnih selfijev še na Instagramu, raje si za omenjeno dejavnost takojci najdite nadomestnega fantkovega očka! Dokler je še kje kakšen, ki ni čisto cagav od posledic neenakopravnosti spolov.

Slovenska žena in mati! Dovoli si biti pogumna, odpiraj vrata svojemu spremljevalcu, ne boj se mu pridržati plašča, kadar odhajata iz lokala, drzni si pred tem plačati še stroške romantične večerje, nato pa tudi taksi! Nikar ne odlašaj, o žena, o mati slovenska: kadar le imaš priložnost, surovo seksualno izkoristi dopadljivega znanca, fanta ali moža v kakšnem obskurnem hotelu!

Dovolj je bilo maskulinizma. Naprej, zastave Slave!

  • Share/Bookmark